sobota, 18. november 2017

Jakec in fižolovo steblo

Nekoč je živela vdova, ki je imela skoraj odraslega sina Jakca. Bila sta revna, v svoji mali koči sta imela le nekaj starega pohištva, za hišo vrtiček, na katerem sta pridela nekaj zelenjave, njuno največje bogastvo pa je bila krava, ki jima je dajala mleko. Toda nekega dne je tudi to presahnilo.

"Jakec?" je nekega dne utrujena poklicala sina.
"Da, mati."
"Zima je bila dolga, pobrala nama je veliko moči. Kaže, da je tudi najina krava izčrpana. Le kako bomo preživeli?"
"Delo si bom poiskal, mati," je Jakec poskušal pokazati čim več optimizma.
"Le kdo te bo hotel?," je zavzdihnila njegova mama. "Če si prijazen in se ne bojiš, še ne pomeni, da boš našel dobrega gospodarja. Raje bova prodala kravo. Morda dobiva zanjo dovolj denarja, da začneva z majhno trgovinico. Tako bova lahko delala oba in še skupaj bova."
"Prav, mati. Jo bova odpeljala na semenj?"
"Preslabotna sem, Jakec. Sam jo daj. Glej, da boš zanjo iztržil dobro ceno!"

Rečeno, storjeno. Jakec je kravi nadel povodec in jo odpeljal. Hodil je in hodil, sonce je že prepotovalo polovico svoje poti, ko mu je nasproti prispel popotnik.

"Pozdravljen, Jakec!" ga je nagovoril.
"Pozdravljen, tujec," se je Jakec začudil. "Od kod poznaš moje ime?"
"Nisem tujec, ampak pošten trgovec. Lepo kravo imaš. Jo pelješ na semenj?"
"Res jo peljem," je pokimal fant. "Praviš, da si trgovec? Nobenega blaga ne vidim pri tebi."
"Največje dragocenosti nosim kar v žepu. Hočeš videti? Tule so," je tujec iz žepa potegnil pest in jo razklenil pred Jakčevimi široko razprtimi očmi.
"Fižolčki?" je bil razočaran. "To je vse, kar imaš? Že res, da so lepi. Tako pisanih še nisem videl ..."
"Niso samo lepi, ampak imajo čarobne lastnosti," ga je prekinil trgovec. "Če jih zvečer posadiš, že naslednje jutro čudež doživiš."
"Čarobni fižolčki? No, to pa je nekaj," je Jakec še enkrat pogledal prgišče fižolov v dlani.
"Bi zamenjal? Navadno kravo, ki ne daje več mleka, za čarobni fižolček?"
"Hmmm ..." se je fant še malo obotavljal. "Kako pa ...?"
"Veš kaj, ne bom te ogoljufal," kje bil tujec odločen. " Kar vseh pet fižolčkov ti bom dal. Tako bo še najbolje! No, dajva, seziva si v roke!"

Jakec je kravo zamenjal za pet pisanih fižolčkov in se zmedenih misli obrnil proti domu. Temnilo se je že, ko ga je dosegel. Pred vhodom ga je že pričakovala mama.

"O, Jakec! Vrnil si se! Si prodal kravo? Koliko si iztržil? Pet, mogoče deset novcev? Petnajst jih gotov nisi mogel dobiti!"
"Dobil sem nekaj boljšega od novcev, mati. Za čarobne fižolčke sem jo zamenjal!"
Mama ni mogla verjeti, da je bil njen sin tako lahkoveren."
"Kaj? Odlično mlekarico za nekaj fižolov? Se ti je zmešalo?" je vse težje skrivala jezo.
"Ampak trgovec mi je rekel ..."
"Rekel, rekel," je bila mama razburjena. "Ni pomembno, kakšne traparije ti je natvezil, da te je le opetnajstil!"
"Če jih posadiva ..." je Jakec previdno poskušal.
"Še ne boš nehal, ti nesrečnež?" ga je spet prekinila. "Sem z njimi! Poglej, kaj si mislim o teh čarovniških traparijah!"


Mati je pograbila fižolčke in jih zagnala na vrt za hišo. Še dolgo v noč je oštevala svojega lahkomiselnega sina in ga končno brez večerje poslala spat. Le kje je imel pamet? Le kaj bosta zdaj jedla? Od nekakšnih čarovnij pač ne moreta živeti! Jakec je bil od dolge poti tako utrujen, da je takoj zaspal.


Zgodaj je bilo, niti petelini še niso zapeli, ko se je Jakec prebudil.

Soba se mu je zdela drugačna, nenavadna, čudna. Del je bil obsijan s prvimi sončnimi žarki, kot ponavadi, a preostanek je napolnila nenavadna zelena svetloba. Začuden je pogledal skozi okno. Več kot polovico razgleda mu je zastirala visoka rastlina. Trgovec ga vendarle ni nalagal! Iz fižolčkov, ki jih je mati vrgla na vrt so v le nekaj urah pognala ogromna stebla. Med seboj so se prepletla v nekakšno lestev, ki je segala do ... Jakec se je zaman oziral proti vrhu. Izginjala je nekje v oblakih.

"Le do kam vodi?"

Radovedno je pogledoval proti krošnji, ki je morala biti nekje visoko, visoko, ...

"Rekel bi, da gre vse do neba ... Eh, kar po njej bom splezal in se prepričal na lastne oči," je skleniil in se zavihtel pek okenske police.

Rečeno, storjeno. Jakec je kar skozi okno zlezel na orjaško plezalko, ki se je vila navzgor. Hitro je napredoval in ko se je prvič ozrl navzdol, je bil presenečen, ker je se je zdela njegova koča tako majhna.

Dolgo je plezal, a drevo, ki je zraslo na mestu, kjer so na tla padli čarobni fižolčki, se kar ni nehalo. Jakec še vedno ni vedel, kaj ga čaka na vrhu. A vedel je, da se ne bo ustavil. moral je izvedeti, kaj ga čaka na vrhu.

Zavihtel se je v meglico, iz katere so oblaki in nekaj časa je videl le nekaj metrov stebla nad seboj. Toda čez nekaj časa se je spet zjasnilo in takoj nad oblaki ga je pričakal osupljiv prizor.

"Vau! Saj to je cel nov svet!" je zatulil ob pogledu na pokrajino, ki se je raztezala pred njim. 

Fižolova stebla so segala natanko do prekrasnega zelenega travnika, skozi katero je teklo nekaj potočkov, ob robu je stal gozd, malo naprej se je dvigalo nekaj hribov in skozi deželo se je vila lepa bela cesta.

"Nisem prišel tako daleč, da bi samo stal. Še naprej moram,si je rekel in stopil na pot pred seboj. Sprva počasi, a z vsakim korakom odločneje, jo je mahnil proti hribčkom pred seboj. Na najbližjem je zagledal veliko stavbo, grad, ki se je ponosno dvigal nad pokrajino. Jakec ga je gledal s takšnim zanimanjem, da bi se skoraj zaletel v starčka, ki mu je prišel naproti.

"Pozdravljen, Jakec. Si le prišel," ga je pozdravil.
"O, vi ste! Trgovec, ki s fižolčki?" se je začudil Jakec.
"Zdaj veš, da si naredil prav, ko si jih zamenjal. Toda šele na polovici poti si. Vidiš tisti grad?"
"Seveda ga vidim."
"V njem živi velikan," je nadaljeval trgovec. "Včasih je pripadal plemenitemu gospodu, ki ga je velikan ubil in si prilastil vsa bogastva v njem. Na srečo sta vsaj graščakova žena in njegov komaj rojeni sin ušla krutemu velikanu. Dolgo sta se skrivala, otepala sta se revščine, na koncu sta v revni koči shajala le s pomočjo krave in njenega mleka. In še kravi je nekega dne presahnilo mleko.
Jakec je vse bolj začudeno poslušal. Seveda je v revnem fantiču in njegovi materi, ki sta bila življenjsko odvisna od krave in njenega mleka takoj prepoznal sebe. Obotavljajoče je začel: "Ta zgodba je, kot bi poslušal ..."
"Svojo?" se je nasmehnil starec. "Prav imaš. Graščakova žena je bila tvoja mama in ti si plemenite krvi. Kar najdeš v gradu, je tvoje. A opozarjam te, da bo nevarno. Velikan še vedno živi v njem."
"Kaj naj storim?" je vprašal Jakec, ki mu je srce začelo razburjeno biti.
"Sledi svojemu občutku. Ne podajaj se v nevarnost brez razmisleka, a z razmišljanjem tudi ne zapravljaj preveč časa. Kdor predolgo čaka, dobi le še ostanke. Ko bo treba delovati, prisluhni srcu. Vso srečo!"
Že v naslednjem hipu skrivnostnega trgovca ni bilo nikjer več. Jakec se je začudeno oziral naokrog, nato pa skomignil in se odpravil naprej. Čez nekaj časa je dosegel grajske duri. Bile so ogromne.

Stopiti je moral an prste da je dosegel veliko leseno tolkalo, s katerim je lahko potrkal po durih, ki so se skoraj takoj škripaje odprla.


"Kaj bi rad?" ga je nagovorila postavna ženska.
"Ekhm ... Dober dan" je Jakec mrzlično tuhtal, kako bi prišel noter, da bi se malo razgledal, preden se odloči, kako naprej.
"Dan," je naveličano odgovorila ženska in ponovila: "No, kaj bi rad?"
"Potrebujete morda kakšno pomoč? Tako velike hiše gotovo ni lahko pospravljati ..." je Jakec sklenil, da se bo ponudil za služabnika.
"Ja, saj bi mi res prav prišla," se je zamišljeno popraskala po vrhu glave. "Kakšno plačilo pa hočeš?"
"Za začetek bi bil zadovoljen že z zajtrkom. Od včerajšnjega jutra nisem še ničesar prigriznil."
"Zajtrk," je pokimala. "To ti lahko ponudim. Ampak nekaj moraš vedeti. Tudi ti boš postal zajtrk, če te zaloti moj mož. Ljudožerec je in mlado meso mu še posebej tekne."

Velikanova žena je Jakca povabila v kuhinjo, kjer si je privezal dušo z velikim kosom kriha in nekaj sira, vse skupaj pa poplaknil z vrčem mleka. Oh, kako mu je teknilo. Še preden je pogoltnil zadnji grižljaj, pa je že zaropotalo.

(težki koraki v škornjih se že pod prejšnjim besedilom približujejo)

VELIKAN: Hoj, hoj, hoj, po človeku diši. Brž na mizo z njim!
VELIKANOVA ŽENA: (tiho) Hitro, fant, skrij se v pečico. Zdaj bo hotel malico in potem bo zadremal. Takrat se bova zmenila kako in kaj naprej.
VELIKANOVA ŽENA: (glasno) Molči, trap. Mogoče se je v kakšnem kotu še ujel ostanek vonja tistih ribičev od zadnjič. Jedel boš, kar si prinesel, če nisi ničesar, boš pa lačen!
VELIKAN: (malo zmeden) Ha? Ribiča, praviš? No, prav. Pa mi obrni tega merjasca na žaru, da bom laže pričakal kosilo.

(nekaj težkega pade na tla - truplo)

Velikanova žena je nato velikanu pripravila jed, ki jo je s slastjo pospravil.
(v podlago mlaskanje, na koncu lahko tudi kakšno riganje, pripoved teče brez prekinitve)
Jakec je ves čas trepetal v pečici in upal, da bo velikan po obilnem obroku res zadremal in bo nevarnost minila. Toda po jedi ljudožerec še ni bil povsem pripravljen na počitek.

VELIKAN: Žena! Prinesi mi, mi, no, skrinjo s cekini. Malo jih bom štel, da se pomirim.

(nekja težkega se drsa po tleh, les, potem škripanje odpiranja pokrova)

Velikanova žena je res privlekla težko skrinjo in jo odprla. Jakec je iz pečice videl, da je do vrha napolnjena z zlatom. Kdo ve, koliko bogastva je pridobil na pošten način in koliko z grdobijami? Potrpežljivo je čakal, da je grozovitež ob štetju začel počasi kinkati.

(v podlagi cekini žvenketajo, posamično)

VELIKAN: Ena. Še ena. In še ena. In ena. Pa ena. In ena. Še ena. (zeha). Eeena. In ena. (zeha) Enaaaaa ...

Velikan je zadremal za mizo. Jakec je previdno zlezel iz pečice in se razgledal naokrog. Ljudožerčeva žena je nekam odšla in ni je nameraval čakati. V srajco si je naložil zlata, kolikor ga je mogel nesti in pobegnil.

(zvoki naravnega okolja)

Jakec je brez ustavljanja stekel proti fižolovemu steblu, po katerem je priplezal. Oprijel se je rastline in se kot po orjaškem drogu spusil navzdol, vse do doma, kjer ga je čakala zaskrbljena mati.

MATI: Le kje si se potikal, Jakec? Sem se bala, da ...
JAKEC: Bala? Nobenih strahov več ne bo treba, mati, zdaj sva bogata.

(kupček novcev se strese na tla, podlage za tem ni več)

Jakec je pred mater stresel zlato in zdelo se je, da so njune težave rešene. Žal ni bilo tako preprosto. Ko sta si nakupila hrane in novo kravo, popravila streho in nekaj pohištva, je kupček zlatnikov že skoraj izginil. Jakec se je tako že nekaj dneh po vrnitvi spet oziral po fižolovih steblih navzgor. Vedel je, da je tam še veliko zlata. Če ga tisti nenavadni trgovec ni nalagal, bi moral biti grad njegov in ne velikanov!
Ne da bi povedal materi, se je nekega jutra spet odpravil v deželo nad oblaki.

(zvoki naravnega okolja)

Jakec si je z ogljem potemnil lase in narisal brke. Upal je, da ga velikanova žena ne bo spoznala. Na srečo ni bila prav bistre pameti in jo je res uspel prepričati, da ga spusti naprej.

VELIKANOVA ŽENA: No, vstopi. Le glej, da se boš obnašal lepše kot se je prejšnji fant. Najedel se je, dela se ni niti pritaknil in še zlato nama je ukradel.
JAKEC: Ampak nekaj za pod zob mi boste pa le dali, preden pričnem.

(zvoki narave ven)

Jakec je vstopil v grad in se raxgledoval naokrog. Le kje ima velikan skrito svoje bogastvo?

VELIKANOVA ŽENA: Tule imaš, mladenič, malo kruha in kislega mleka. Za začetek bo dovolj.

(v podlago velikanovi koaki, ki se približujejo)

JAKEC: Hvala, gospa.
VELIKANOVA ŽENA: Ojej, se je že vrnil. Brž. Skrij se! V pečico! Če te opazi, te v enem kosu požre. Počakaj, da pomalica in zadrema, potem ti dodelim delo!

Jakec se je moral spet potuhniti v pečico, da ga ni zalotil velikan.

VELIKAN: Hoj, hoj, hoj, po človeku diši. Brž na mizo z njim!
VELIKANOVA ŽENA: Molči, tepec, o kakšnem žloveku spet sanjaš? Ti včerajšnji pastir ni bil dovolj? Mogoče najdem še kakšno koščico, če bi res tako rad glodal!
VELIKAN: (malo zmeden) Ha? Mogoče je pa res pastir ... Ampak glodal ne bom. Kar tele piške mi ocvri, da bom laže počakal do kosila!

(več težkih predmetov pade na tla - trupla)

VELIKANOVA ŽENA: (godrnjaje) Piške? Si spraznil kurnik ali kaj?

(v podlago cvrtje, žvenket pribora, nato VELIKANOVO cmokanje)

Velikanova žena je svojemu požrešnemu soprogu ocvrla kak ducat kokoši, da si je za silo potolažil lakoto. Po malici je zadovoljno obsedel za mizo, a do spanca mu še ni bilo.

VELIKAN: (si oddahne) Dobre so bile tele, putke, nič ne rečem. A še vedno imam najraje mojo, tisto, ki nosi zlata jajca. Alo, žena. Prinesi mi jo, no. Bom malo štel!

(v podlago kokodakanje ene kokoši, kratko, se približuje)

VELIKANOVA ŽENA: Izvoli, pa ne pretiravaj. V omarah nama bo počasi zmanjkalo prostora!
VELIKAN: Putka, nesi!

(kokoš zakokodaka, nekaj kovinskega, npr. masiven cekin, pade na tla)

VELIKAN: Lepo. Putka, nesi!

(kokoš zakokodaka, nekaj kovinskega, npr. masiven cekin, pade na tla)

VELIKAN: Putka, nesi!

(kokoš zakokodaka, nekaj kovinskega, npr. masiven cekin, pade na tla)

VELIKAN: (fade out) Putka, nesi!

(kokoš zakokodaka, nekaj kovinskega, npr. masiven cekin, pade na tla)

Velikan se je nekaj časa zabaval z opazovanjem kokoši, ki mu je ukaz vsakič znesla zlato jajce. Potem ga je zmagala utrujenost in počasi je zasmrčal za mizo.

(že pod zgornjim besedilom VELIKANOVO smrčanje fade in, ostane v podlagi)

Jakec je previdno splezal iz pečice in se zagledal v velikana, kokoško in kupček zlatih jajc. Velikanove žene spet ni bilo v bližini, zato je urno poglrabil kokoš in jo popihal.

(tiho kokodakanje ene kokoši, fade out)

Tekel je, kar so mu dale noge. Brez težav se je vrnil in z materjo sta nekaj časa živela brezskrbno kot ptička na veji. Toda Jakca je počasi začela mučiti želja po maščevanju. Je prav, da ima hudobni velikan še vedno njegov grad in polne omare zlata, z materjo pa sta pravzaprav še vedno odvisna le od ene same putke? Se ne bi še enkrat povzpel po drevesu in velikanu zaplenil še kakšno dragocenost? Tako bi vendar le vzel, kar mu po pravici pripada!
Spet se je nekega jutra povzpel nad oblake in se napotil proti gradu. Tokrat ni želel tvegati, da bi ga velikanova žena prepoznala in se je v mogočno stavbo raje splazil skozi okno. Nekaj časa je stikal po sobanah, a ga je kmalu prekinil znani topot velikanovih stopinj.

(težki koraki v škornjih se že pod prejšnjim besedilom približujejo)

Hitro je smuknil v priprto omaro in skozi ključavnico oprezal za nevarnostjo. Res je takoj za tem vstopil

VELIKAN: Hoj, hoj, hoj, po človeku diši. Brž na mizo z njim!
VELIKANOVA ŽENA: Mogoče imaš pa tokrat prav. Da se ni vrnil tisti fant, ki me je dvakrat prelisičil in naju ukradel?
VELIKAN: Tisti z mojimi cekini in mojo putko, ki nese zlata jajca?
VELIKANOVA: ŽENA: Prav tisti. Mogoče mu je spet zmanjkalo bogastva, pa bi si rad pri naju malo opomogel ...
VELIKAN: Joj, če mi pride pod prste! V kašo ga spremenim!
VELIKANOVA ŽENA: In jaz ti ga bom pomagala namazati na kruh! Čakaj, čakaj! Če je res on, se je gotov skril v pečico, tako kot vsakič!

Velikan in njegova žena sa pogledala v pečico, a je bila ta prazna. Jakec je zadrževal dih in upal, da ga ne bosta ujela. Malo sta še pogledal naokrog, toda velikanova lakota je bila prehuda in kmalu sta odnehala.

VELIKAN: No, stara, človeka mi boš skuhala nalsednjič. Za silo bo tudi tale koštrunček v redu ...

(nekaj težkega - truplo - pade na mizo)

VELIKAN: Tole bo dovolj, da nekako preživim do kosila ...

(žvenket kuhinjske posode, malo kasneje pod besedilom v podlago VELIKANOVO mlaskanje in oblizovanje)

Jakec je bil že vajen čakanja. Med tem, ko je čakal, da se velikan okrepča, je ugibal, kaj mu bo po obroku pomagalo zaspati. Kokoške z zlatimi jajci ni bilo več. Bo spet štel cekine ali se bo spomnil česa novega?

VELIKAN: (si oddahne) Huh, kako je teknilo. Žena, prinesi mi, no, pojočo harfo. To mi bo pomagalo zadremati.
VELIKANOVA ŽENA: Izvoli, možiček. Nikar ne bodita preglasna. Tudi jaz bi legla k počitku.
VELIKAN: Harfa, poj!
HARFA: (se najprej malo odkašlja) La la la la la la la la ... (melodija: Na lepi modri Donavi)
VELIKAN: (jo kmalu prekine) Kaj bolj veselega!
HARFA: La la lala la lala ... (melodija: Kan kan.)
VELIKAN: (jo prekine po taktu ali dveh) To je že bolje. Zdaj pa eno, da me uspava.
HARFA: La la lala la la la ... (melodija: Za Elizo ali Mala nočna muzika)

(petje HARFE stišano ostane v ozadju, dokler ga ne preglasi VELIKANOVO smrčanje)

Jakec je počakal, da je velikan utonil v spanec in se tiho odplazil iz omare. Čeprav je prišel iskat zlato, se mu je zdela pojoča harfa še dragocenejša. Pograbil jo je in zlezel skozi odrto okno. Toda harfa nad njegovim početjem ni bila najbolj navdušena.

HARFA: (fade out, oddaljuje se) Gospodar! Gospodar! Ukrasti me hočejo!

Velikan je skočil pokonci in se zmedeno zagledal v Jakca, ki je ravno izginjal po poti.

VELIKAN: Čakaj! Čakaj, baraba tatinska! Ti bom že pokazal!

Jakec je tekel, kolikor je mogel in dosegel fižolovo steblo hireje kot kdajkoli prej. a velikan mu je bil za že za petami. Če se orjak ne bi ustrašil globine, bi ga verjetno že ujel. Nekaj trenutkov obotavljanja je dalo Jakcu, ki je pod pazduho trdno držal harfo, dragoceno prednost, zaradi katere se je lahko zadričal po rastlini kot po orjaškem toboganu.
A velikan se je hitro zbral in začel spuščati za njim. Jakec je pogledal navzgor in videl, da se gromozanska postava hitro približuje. Še preen je dosegel tla, je že klical:

JAKEC: Mati, mati! Sekiro prinesi! Mati, hitro! Na pomoč!

Jakčeva mati je slišala njegovo vpitje in mu takoj, ko je z nogami dopsegel tla, potisnila sekiro v roke.

(v podlago sekanje lesenega debla)

MATI: Še udari, Jakec, že lahko vidim njegov divji pogled in ogromne zobe!
JAKEC: Na, na, na!

(sekanje s eneha, pod besedilo lomljenje lesa)

Jakec je zadnjič zavihtel z vso silo in fižolova stebla so drug za drugim popokala. Velikan je bil previsoko, da bi lahko varno dosegel tla.

VELIKAN: (fade in) Aaaaaa!

(nekaj ZELO težkega prileti na tla - truplo)

Velikan je treščil ob zemljo in se razsul na tisoče koscev. Nevarnost je bila premagana. In glej!

(v podlago HARFA: La la la la la (melodija: Oda radosti), ostane do konca besedila in še par sekund čez)


Na mestu, kje so se prej v nebo vila fižolova stebla, se je pokazala strma, a ne prestrma pot, ki je vodila naravnost do gradu, ki je nekoč pripadal Jakčevemu očetu. Velikanove žene ni bilo več v njem, saj je v strahu za svoje življenje pobegnila takoj, ko je njen soprog izgubil življenje. Tako sta se Jakec in njegova mati lahko v miru vrnila na posest, ki si jo je nasilni velikan prilastil pred toliko leti. S polnimi skrinjami zlata, kuro, ki nese zlata jajca in pojočo harfo jima ni nikoli več ničesar manjkalo.


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

četrtek, 09. januar 2014

Lepotica in zver

Pravljica o Lepotici in Zveri (obnova s komentarjem)



Lepotica in Zver spada med najbolj priljubljene pravljice vseh časov. Za razliko od številnih klasičnih del tega žanra, ki ga danes uvrščamo predvsem med otrokom namenjeno literaturo, ima znanega avtorja (pravzaprav avtorici), a je po svetu kljub temu na voljo v stotinah različic.

Ker je zasnovana na številnih splošno znanih elementih iz ljudske folklore in tesno povezana z mitom o Psihe in Erosu (Kupidu), daje lepo izhodišče za študij razvoja pravljice, a preden postanem preveč strokoven, se raje kar posvetimo zgodbi

Kratka obnova


Nekoč je živel bogat trgovec, ki je imel tri sinove in tri hčere. Živeli so v udobju in si privoščili razkošje in užitke vseh vrst, dokler nad trgovčevo poslovanje ni zgrnila cela vrsta nesreč.

Pogorela jim je hiša, trgovčeve ladje so potonile s tovorom vred in njegovi poslovni partnerji so se pokazali za goljufe. Iz udobnega mestnega okolja se je morala družina preseliti na podeželje, kjer so morali s skromnimi sredstvi, trdim delom in brez pomoči služinčadi preživeti iz dneva v dan.


Vse tri trgovčeve hčere so bile lepotice, a najmlajša med njimi je bila daleč najlepša, zato so jo klicali kar Lepotica. Prav ona je s svojim nepopisnim optimizmom edina ostajala vedre volje in kljub napornemu delu poskušala s plesom in petjem razvedriti tudi druge člane družine. Sestri sta se ji zaradi tega celo posmehovali.

Tako sta minili dve leti, ko je do trgovca prišla presentljiva novica. V pristanišče je pripllae ena izmed njegovih ladij, za katero je bil prepričan, da je že davno potonila.

Brž se je odpravil na pot, da bi šrevzel nejn tovor, s katerim bi se lahko vrnili k staremu načinu življenja in ob odhodu je še vprašal otroke, kaj naj jim prinese s poti.

Vsi razen Lepotice so si zaželeli lepih oblek, nakita in drugih dragocenosti, le ona je dejala, naj se samo srečno vrne domov. Ob posmehu sestra in vztrajnem prigovarjanju očeta je le popustila.

"Vrtnico mi prinesite. Vrtnice so moje najljubše rože, pa že leta nisem videla nobene."

Trgovec je odpotoval, a žal ni kaj prida opravil. Njegovi pokvarjeni poslovni partnerji so si, prepričani, da je mrtev ali vsaj brez vsakega vpliva, tovor z ladje že razdelili in vrniti se je moral praznih rok in razočaran. Za povrh se je še poslabšalo vreme in na poti je zašel.

Pred nevihto se je zatekel v skrivnostno palačo, na katero je presenetljivo naletel sredi gozda. Da bi bilo vse skupaj še bolj nenavadno, je bila palača razsvetljena, vrata odprta, a v njej nikogar. Trgovec se je previdno razgledoval naokrog, naletel na jedilnico, kjer je čakala večerja in sklenil, da se bo najprej najedel in nato iskal naprej.

Vendar ni našel nikogar. Končno je po tavanju skozi številne razkošne sobane naletel na spalnico, kjer je utrujen legel in zaspal. Zjutraj ga je prebudilo ptičje petje in vonj po zajtrku. Spet si je dobro postregel, lastnika palače ali služabnikov pa ni nikjer zasledil. Nazadnje je sklenil oditi, a je na poti skozi vrt zagledal prečudovito vrtnico.

Spomnil se je obljube Lepotici in se odločil, da bo vsaj njej prinesel darilo, če že drugim otrokom ne bo napravil veselja. V trenutku, ko jo je odtrgal, ga je prestrašil glas za hrbtom:

"Ti ni bilo dovolj, da si jedel in spal v moji palači. Se takole vrača gostoljubje? Za to boš umrl!"



Trgovec se je prestrašen obrnil in pred seboj zagledal srhljivo pojavo - Zver.

"Milost, Zver, nikar mi stori hudega!"

Toda Zver se ni pustil takoj omehčati. Šele čez čas, ko mu je trgovec razrnil svojo žalostno življenjsko zgodbo in pojasnil, zakaj je odrtgal vrtnico, mu je ponudil, da se lahko vrne v domačim in se od njih poslovi.

Najkasneje čez mesec dni se mora vrniti v palačo in takrat mu bo vzel življenje. Prizanesel bi mu le pod enim pogojem: če bi katera od hčera prišla prostovoljno v palačo namesto očeta in bi tu z Zverjo živela. Posebej je poudaril, da bi to moralo biti povsem prostovoljno.

Zver je nato trgovcu podaril dve polni vreči dragocenosti in ga poslal domov. Ob vrnitvi je bilo v hiši veliko veselja, a trgovec ni mogel dolgo skrivati prigode v palači. Povedal je, da ga bo vrtnica stala življenja, in da se je pravzaprav prišel le poslovit. Povedal je tudi, da bi se ga Zver, v katerega moč nikakor ne gre dvomiti, usmilil le če bi katera od njegovih hčera prišla prostovoljno njegovo palačo.

Starejši sestri sta takoj predlagali najmlajšo, saj je vendar ona 'zakuhala' težave s svojo neumno željo po vrtnici in Lepotica je takoj predlagala, da nadomesti očeta.

"Nikar," je pravil trgovec. "Kdo ve, kakšne strahote te tam čakajo!"

A čez čas se je pustil omehčati in čez mesec dni sta se v palačo vrnila skupaj. Zver ju je že pričakoval.

"Ste prišli po svoji volji in brez prisile?" je takoj vprašal Lepotico.

Ko je to potrdila, jima je ponudil razkošen obrok in jima pokazal spalnice. Zjutraj je po zajtrku očeta spet bogato obdaril, Lepotica pa je ostala sama v stavbi.

Videti je bilo, da je celotno posestvo opuščeno, saj ni v nobeni izmed neštetih soban, niti na ogromnem in izjemno lepo urejenem vrtu opazila živega bitja. Dneve je morala preživljati sama, le ob večerji se ji je pridružil Zver, ki se je izkazal za tako prijetnega in omikanega gostitelja, da jo je celo njegov strašljivi videz vse manj motil.

Po koncu večerje jo je Zver vsakič vprašal: "Bi se poročila z menoj, Lepotica?"

"Ne," je odgovorila vsakič in nato se je vljudno poslovil, ona pa je šla spat.

Ponoči je imela nenavadne sanje, ki so se kar naprej ponavljale. Čeden mladenič jo je prihajal prosit za pomoč, a čeptav mu je Lepotica pomoč ponujala, nikakor ni povedal kako naj bi mu pomagala. Le vztrajno je ponavljal, naj ne zaupa svojim očem in naj ga nikar ne zapusti. Tako se je Lepotica večino dne dolgočasila v razkošju, večere ji je krajšal strašljivi Zver in noči sanje o privlačnem fantu.

Nekako se je privadila obema, le na Zverovo vprašanje o poroki je vztrajno ponavljala: "Ne."

Minevali so dnevi, tedni, meseci in Lepotico je začelo dajati domotožje.

Zver je to opazil in ji rekel: "Ničesar ti ne morem odreči, pa čeprav bi me stalo življenja. Lahko se vrneš k domačim. Vendar naj obisk ne traja predolgo. Najkasneje čez dva meseca se moraš vrniti, sicer bom umrl. Tule imaš prstan s čarobno močjo. Ko ga boš zavrtela, se boš v hipu vrnila v mojo palačo, zato za vrnitev ne boš potrebovala nobene kočije."

Lepotica se je kmalu odpravila na pot in Zver jo je spet bogato obdaril. Domači so se je seveda razveselili in po vseh preživetih nesrečah se je zdelo, da se jim je spet nasmehnila sreča. Z bogatimi darili iz Zverove palače so si spet lepo opomogli, a starejši sestri sta, ko sta slišali v kakšnem razkošju živi Lepotica, hitro postali ljubosumni.

Ker je povedala, da se mora vrniti najkasneje čez dva meseca, sicer bo njen gostitelj umrl, sta poskušali njen odhod razvleči in skoraj bi jima uspelo. Toda Lepotici se je v sanjah prikazal Zver, ki je očitno umiral na vrtu palače, zato je zavrtela prstan in v hipu se je preselila k njemu.

Res ga je našla na vrtu, kjer je ležal brez znakov življenja. Objela ga je in začutila, da še diha. Iz bližnjega izvira je zajela vodo in ga malo omočila po obrazu. Odprl je oči in olajšano je zavzdihnila.


"Kako si me prestrašil! Dokler te nisem videla ležati in se prestrašila, da te bom izgubila, sploh nisem vedela, kako rada te imam!"

"Res? Bi res lahko imela rada tako grdo bitje, kot sem jaz? Oh, Lepotica, mislil sem že, da je konec z menoj, da si pozabila na dano obljubo in se ne boš pravočasno vrnila ... Pojdi zdaj, odpočij si, kmalu se vidiva ..."

Spet sta se videla pri obroku, kot običajno in spet jo je na koncu vprašal: "Lepotica, bi se poročila zmenoj?"

"Da, dragi Zver, poročila se bom s teboj," je tokrat rekla.

V tistem trenutku, so se v bližini sprožile slavnostne salve, na nebu je zažarel ognjemet in iz iskric so se izpisale črke: "Naj dolgo živita Princ in njegova Nevesta!"

Namesto Zveri je na njegovem mestu naenkrat stal prel mladenič, ki ga je Lepotica že spoznala v sanjah in z nežnim glasom ji je pojasnil, da je sedaj nejgovo prekletstvo končano in končno lahko zaživi v človeški podobi. Palačo so napolnili plemiči in služabniki in vse je bilo pripravljeno za poroko, ki sta jo imela že naslednji dan.

Da, tudi njena družina se je udeležila srečnega dogodka in vsi so srečno živeli do konca svojih dni.

KONEC


Kratka zgodovina pravljice o Lepotici in Zveri s komentarjem



Lepotica in zver je prvič izšla leta 1740 kot novela Gabrielle-Suzanne Barbot de Villeneuve (169?-1755) na več kot stotih straneh, s številnimi vmesnimi zgodbami, pod očitnim vplivom del Madame d'Aulnoy in Charlesa Perraulta. Bila je namenjena odrasli publiki, kar je najbrž očitno že iz vprašanja, ki ga Zver postavlja Lepotici:

"Ali bi nocoj spala z menoj?"

Dokler Lepotica ne privoli in tudi dejansko ne spi z njim (vendar je Zver ponoči ostal nadvse olikan, saj je ob Lepotici le ležal), ne spremeni svoje podobe nazaj v Princa.

Leta 1757, se pravi le dve leti po smrti prve avtorice, je svojo različico zgodbe objavila še Jeanne-Marie Leprince de Beaumont (1711-1780). Njena Lepotica in Zver je bistveno krajša (ima le kakih dvajset strani) in očitno usmerjena k mlajši publiki.

Madame de Beaumont je bila po poklicu vzgojiteljica in večino svojega življenja je posvetila vzgoji mladih deklet. Njena 'ciljna skupina' v tem primeru so bila torej dekleta, ki še niso bila godna za možitev (kar je bilo v tistih časih pri 14 ali 15 letih), slovito vprašanje, ki pa postavlja Zver pa je spremnila v danes veliko bolj znani:

"Ali bi se poročila z menoj?"

Pri tem ne gre le za razliko v samem fizičnem pomenu, ampak za sprejemanje moža kot sočloveka in partnerja.

Tudi pogled na zgodbo je drugačen. Če je prej bila v ospredju transformacija Zveri v Princa, je tu pomembnejša Lepotica, ki je vljudna, potrpežljiva in požrtvovalna, pa vendar ne tipična pasivna lepotica, kot sta na primer Sneguljčica in Trnuljčica, ampak zna razmišljati s svojo glavo, se učiti iz izkušenj in aktivno vplivati na dogodke okrog sebe.

Eno najpomembnejših sporočil zgodbe je vsekakor razvidno iz njenih ponavljajočih se sanj, kjer ji Princ vztrajno ponavlja, naj se ne zanaša le na svoje oči. Če je torej v Obutem mačku sporočilo cinično 'Obleka naredi človeka.', je pri Lepotici in Zveri ravno obratno: 'Ne sodi knjige po platnicah'.

Seveda je sama pravljica nabita s simboliko, od pravljičnega števila tri, palače (gradu), vrtnice, sanj, do prstana, vodnega izvira in še česa, kar vse najdemo v mnogih drugih pravljicah, od katerih moram omeniti vsaj še Žabjega kralja, kot tipičnega predstavnika istega tipa pravljice 'z živalskih ženinom', ki ga ljubitelji Freuda razlagajo s strahom in nato sprejemanjem spolnosti.

Prav tako pomemben je tudi element izolacije, saj sta tako Lepotica (zaradi izjemne lepote), kot Zver (zaradi grdote) odrezana od sveta, kar je pravzaprav občutek, ki ga v nekem obdobju spoznajo mnogi najstniki (tudi če niso izjemno lepi ali grdi).

Prav tu lahko začnemo raziskovanje mitološke preteklosti Lepotice in Zveri, ki je vsekakor izjemno podobna mitu o Erosu in Psihe, ki se začne z ljubosumno Afrodito, ki svojemu sinu ukaže, naj s svojo čarobno puščico poskrbi, da se o prelepa (in od smrtnikov zaradi lepote že izolirana) Psihe zaljubi v najgršo pošast. On se namesto tega zaljubi vanjo in po prerokbi jo starši odpeljejo na skalo, od koder jo nevidne roke prenesejo v razkošno palačo.



Tam se Psihe prek dne osamljena dologočasi, a ponoči jo obiskuje skrivnostni ljubimec, s katerim brezskrbno uživata, dokler je ne začne dajati domotožje. Ko domačim pove za razkošno življenje v palači, ji ljubosumni sestri svetujeta, naj si ogleda pošast, s katero ponoči spi in to jo skoraj stane ljubimca. Eros izgine in Psihe mora skozi številne težke preizkušnje, preden ga spet najde.

Mit o Erosu (Kupidu) in Psihe je zapisal Apulej in velja za eno najstarejih literarnih pravljic, njegovi elementi pa so raztreseni po folklori vsega sveta. Ljubezen, ljubosumje, skrivnosti, moč dane besede, preobrazba iz človeške v živalsko ali kako drugo obliko, boj za ljubimca (ljubico), premagovanje na videz nemogočih preizkušenj ...

Vse to je dejansko del življenja. Vedno je bilo in vedno bo. Zato so pravljice tako lepe in dragocene.

nedelja, 01. december 2013

Motovilka

Pravljica Motovilka je pri nas bolj znana po naslovu Zlatolaska


Motovilka, pravljica bratov Grimm, je ena njunih najbolj znanih, a po spletu okoliščin jo mlajše generacije poznajo šele po Disneyevi priredbi (Tangled), ki je bila pri nas prevedena kot Zlatolaska.

Da ne bo zmede, je tule povezava do klasične pravljice o Zlatolaski in treh medvedih, ki je za mnoge tista prava Zlatolaska, v nadaljevanju pa seveda o Grimmovi Motovilki ...

Kratka obnova

Nekoč sta živela mož in žena, ki nista mogla imeti otrok. Žena je nadvse zadišal motovilec s sosedinega vrta, a težava je bila v tem, da je bila soseda čarovnica. Njen soprog ji je hotel ustreči, zato je s čarovničinega vrta ukradel nekaj motovilca.

A to ni bilo dovolj, žena je hotela še in še. Seveda ga je čarovnica nekega večera zalotila in ubožec je bil v težavah. Coprnica mu je dala na voljo gotovo smrt ali obljubo, da ji bo izročil še nerojenega otroka (v Grimmovi pravljici ni jasno zapisano, da za otroka ni vedel). Ko ji je obljubil otroka, je imela njegova žena prost dostop do zelenjave.

Toda ceno je bilo seveda treba nekega dne plačati. Čarovnica je zakoncema vzela deklico, ki ji je dala ime Motovilka, in jo vzgajala kot svojo. Da bi ji preprečila stike z zunanjim svetom, jo je pri dvanajstih letih zaprla v visok stolp brez vrat. Vanj je bilo mogoče vstopiti le skozi okno na vrhu. In kako do okna?


Motovilka je imela tako dolge lase, da so ji spuščeni skozi okno segali do tal. Čarovnica je vsak dan prišla do stolpa, zavpila: "Motovilka, Motovilka, spusti svoje lase!", deklica jih je spustila in njena ječarka ji je lahko prinesla hrano in karkoli se ji je pač zazdelo.

Vendar punce to ni zaščitili pred zunanjim svetom. Nekega dne je v bližini lovil princ, ki je opazil stolp in prisluškoval čarovnici, ko je poklicala Motovilko in tako je odkril pot do njene sobe. Ob prvi priložnosti je še sam zavpil: "Motovilka, Motovilka, spusti svoje lase!" in obiskal dekle.

Tako je jetnica nekaj časa dobivala dva obiskovalca, a prav dolgo ni moglo trajati ...

Nekega dne se je namreč zagovorila, da se ji zdi čarovnica precej težja od princa in njeni ječarki je bilo takoj jasno, da dobiva Motovilka nezaželjenega gosta. Čarovnica ga je pričakala v sobici, in ko je zavpil, naj spusti lase, je še zadnji splezal proti oknu.

Ni ga dosegel, čarovnica je prestrigla šop in princ je treščil v globino, kjer je tako nesrečno padel v trnje, da je izgubil vid. Poslej je slep taval po svetu, čarovnica pa je nagnala tudi Motovilko. Vendar ga je po dolgih letih vendarle našla in mu objokana padla v objem. Njene solze so mu ozdravile oči in končno sta lahko zaživela skupaj.

Srečno do konca svojih dni.

KONEC


Razlaga s komentarjem


Motovilka je že skozi različne izdaje v času življenja bratov Grimm doživela več sprememb. Najpomembnejša je seveda zveza med motovilko in njenim obiskovalcem, saj se mladi par v sobici očitno ni samo pogovarjal. V prvi izdaji Grimmovih pravljic je namreč deklica čarovnico prostodušno vprašala, zakaj ji oblačila nenadoma postajajo pretesna. Coprnica je seveda ugotovila, da je deklica zanosila!

Da, Motovilka je bila v starejših izdajah nezakonska mamica, princa pa po kruti kazni ni iskala sama, ampak kar z dvema otročičema. Seveda Grimma takšnega razvratnega obnašanja nista želela propagirati med mladino in sta vsak namig na nespodobnost (spomnimo se, da ju je zmotila že omemba postelje v Žabjem kralju) gladko izrezala.

Vendar to ni edina sprememba, ki ji je pravljica o Motovilki doživela skozi stoletja svoje zgodovine. Disneyevi posegi, ki dajejo seveda oceni tržišča prilagojeno različico pravljice, so verjetno še najmanj zanimivi.

Pa si na hitro poglejmo zgodovino Motovilke.


Katera Motovilka je prava?



Brata Grimm sta se med pisanjem vsekakor naslanjala tudi na Pentameron Giambattiste Basileja, kjer je Motovilka sicer Peteršiljka. V tej različici je čarovnica ljudožerka, princ pa deklico reši iz stolpa. Na begu jima na pomoč priskoči volk, ki coprnico požre!

Motovilko (Peteršiljko) prepoznamo na zgornji sliki


Poznala sta tudi Persinette, pravljico francoske plemkinje, ki se je v času Ludvika XIV zapletla v zunajzakonsko zvezo in se po škandalu morala za dolga leta umakniti v samostan. Charlotte Rose de Caumont de la Force (tako ji je bilo ime), je torej živela v udobju, ki pa je bilo še vedno jetništvo.

Napisala je zgodbo o lepotici, ki je bila zaprta v stolp, zanjo pa je skrbela vila. Pozor! Vila (v njej literarni zgodovinarji prepoznajo kar Sončnega kralja osebno) ni bila zlobna kot doslej omenjana čarovnica, a zunajzakonskih odnosov vendarle ni odobravala. Toda po mnogo letih je zvezo s princem le odobrila in pravljica Madame de la Force ima srečen konec.

Avtorica je nedvomno brala Basilejevo knjigo in Peteršiljko (tudi njei pravljici je naslov Peteršiljka, peteršilja pa je bil v tistih časih precej neobičajno zelišče, ki so ga - zanimivo - v velikih količinah gojile pra nune iz samostana, v katerem je ždela gospa de la Force.

Poznala pa je verjetno tudi legendi o Sveti Barbari in Rudabi.

Sveta Barbara je bila prav tako zaprta v stolp, kamor jo je spravil njen oče, tudi ona je imela lepe dolge lase, njen 'ljubimec' pa je bila veroizpoved. Postala je namreč kristjanka v času in kraju, kjer je to pomenilo smrtno obsodbo. Ko je oče, izvedel, jo je prijavil in ji po obdsodbi (ta je sledila dolgotrajnemu mučenju, ki so ga prekinjale čudežne ozdravitve Barbarinih ran) celo lastnoročno odrobil glavo.

Na poti domov ga je ubila strela, sveta Barbara pa je poslej med drugim tudi zaščitnica minerjev in topničarjev, varuje pred požari, strelami in tako naprej.

Tudi pri legendi o Rudabi gre za nesoglasja med lepotico in njenim očetom in tudi tu je vpletena vera. Rudaba se namreč hoče poročiti z Zalom, ki pa ni primernega rodu in veroizpovedi. Ja, tudi on je k njej hodil vasovat tako, da je plezal po njenih čudovitih dolgih laseh, ustavile pa ga niso niti visoke ograje, niti oboroženi stražarji. Tudi njuna ljubezen se je zapletla z nosečnostjo, vendar je bila tokrat v nevarnosti porodnica, saj je imel otrok (Rostam, znani perzijski junak) izjemno veliko glavo in med porodom bi verjetno oba umrla, če ne bi imel Zal pri roki čudežnega peresa mitološkega bitja, ki je vzgajalo njega.

Ko je to pero vrgel v ogenj, je dobil navodila za porod s carskim rezom (verjetno prva omemba carskega reza v zgodovini) in zgodba ima vendarle srečen konec.

Opozoril bi rad na sorodnost s Sveto Barbaro prek ognja, v prav vseh različicah Motovilke pa imamo dekleta, ki jih starši zaman zapirajo v visoke stolpe, saj jih nič ne more ubraniti pred zunanjo nevarnostjo (odraščanjem). Čeprav v novejših pravljicah o Motovilki krivdo radi zvnemo na čarovnico, sta dejansko tudi v teh starša tista, ki sta jo spravili noter. Pri Grimmih zaradi nenadzorovane želje po zelišču, pri gospe de la Force pa starši njenega ljubimca, ki so jo zatožili kralju.

Podobno kot pri pravljici o Trnuljčici tudi tu ugotovimo, da starši svojih otrok (vsaj v primeru, da imamo opravka s kolikor normalnim razvojem dogodkov) ne morejo (ne smejo) večno varovati (nadzirati), saj usodi načeloma (tako tudi grška tragedija) ne moremo ubežati.

Ravno zaradi vloge staršev se najbrž ne smemo čuditi dejstvu, da niti v Trnuljčici niti v Motovilki zlobna vila, oziroma čarovnica, ni kaznovana, pa čeprav načeloma brata v svojih pravljicah vedno kaznujeta zlo.

Za konec pa še en mogočen simbol, po katerem je Motovilka dejansko zaslovela: njeni lasje. Lasje so v številnih kulturah povezani s posebnimi, celo čudežnimi lastnostmi in njihovo striženje predstavlja simbolen prehod iz enega v drugo življenjsko obdobje. Ko se dekle ostriže, postane ženska. Če je prej potrebovala lepe, dolge lase za zapeljevanje, ima sedaj očitno že izbranega življenjskega sopotnika, zato se lahko lasem odreče. To ima dvojni pomen.

Zapeljevanje sedaj ni več primerno (ljubimkanje z več moškimi hkrati je v večini družbenih sistemov vsaj v javnosti nesprejemljivo), poskrbeti pa bo tudi treba za naraščaj. Ob nočnih vstajanjih in pranju plenic se zdi skrb za dolge lase nekako odveč.

Zato jih coprnica (starejša, izkušena ženska, čarovnice običajno predstavljajo ravno ženske s posebnim znanjem) Motivilki (ki dejansko predstavlja vsako pubertetnico, da jo je zaprla ravno pri dvanajstih letih, ni slučaj) na spektakularen način odreže.

četrtek, 13. december 2012

Zlatolaska

Zlatolaska ( Zlatolaska in trije medvedi)

 Pri nas malce manj znana pravljica o Zlatolaski (tudi Zlatolaska in trije medvedi) se kar precej razlikuje od številnih klasičnih pravljic. Če za pravljice bratov Grimm in Andersenove pravljice lahko rečemo, da imajo (v primeru Grimmovih vedno in v primeru Andersenovih vsaj pri zgodnejših delih) podlago v ljudskem izročilu, je pri Zlatolaski avtor načeloma znan. To je Robert Southey, angleški pesnik in prevajalec iz prve polovice 19. stoletja. Vsaj taka je uradna različica.

Ampak najprej si oglejmo kratko obnovo Zlatolaske, da ne bo kakšne nepotrebne pomote.

Zlatolaska

Nekega dne je deklica po imenu Zlatolaska zašla v gozdu. Prišla je do samotne koče in potrkala. Ker se nihče ni oglasil, je previdno odprla vrata. Zagledala je sobo in v njej mizo, na kateri so bili trije krožniki, iz katerih se je kadilo.

Zlatolaska je vstopila in se razgledala naokrog. Nikjer nikogar. Bila je lačna, na mizi pa trije krožniki kaše. Poskusila je iz prvega. Zdela se je prevroča. Druga je bila prehladna. Tretja? Ravno pravšnja. S slastjo jo je pojedla.



Zlatolaska
Zlatolaska, ilustriral Leslie Bibb

Ker še vedno ni bilo nobenega znaka o stanovalcih, se je še malo sprehodila po hiši. A bila je utrujena, zato je ob pogledu na tri udobne stole sklenila spet sesti in si malo odpočiti. Prvi stol, ki ga je preizkusila, je bil pretrd, drugi premehak, a tretji ravno pravšnji. Toda joj, ko pa mu je kmalu odpadlo dno, da se je stol sesedel in je Zlatolaska padla na tla!

Odšla je v sosednjo sobo, kjer so stale tri postelje: ena večja, druga manjša in tretja še manjša. Preizkusila je prvo, ki se ji je zdela previsoka pri vzglavju, druga je bila previsoka pri vznožju, a tretja je bila ravno pravšnja in v tej je Zlatolaska zaspala.

Kmalu za tem so se v kočo vrnili njeni stanovalci. To so bili trije medvedi: oče, mati in sinko. Oh, kako so se začudili, ko so opazili, da je nekdo poskušal iz prvega in drugega krožnika kaše. In kako se je najmanjši medvedek razjezil, ko je opazil, da je njegov krožnik prazen!

Pogledali so naokrog, saj bi bil vsiljivec še lahko v koči. Res so opazili, da je nekdo premikal večji in manjši stol. Trije medvedi so se pošteno ujezili. Še najbolj najmanjši medvedek, ko je odkril, da je ravno njegov stol polomljen!

Troje medvedi so odšli še v spalnico. Da, tudi po posteljah je nekdo šaril ... In v postelji najmanjšega medvedka je celo nekdo spal!

Zlatolaska in trije medvedi
Trije medvedi, ilustriral Leslie Bibb

Takrat se je Zlatolaska prebudila in zagledala tri jezne medvede ob postelji. Prestrašena je skočila pokonci in kar skozi okno zbežala iz koče. Kdo ve, kam se Zlatolaska je izgubila potem, trije medvedi je niso videli nikoli več.

KONEC (Seveda vas vabimo, da prelistate tudi knjigice za otroke na naši spletni strani!)

No, to je bila skrajšana obnova Zlatolaske, pravljice, ki je, če malo pobrskamo, na voljo v stotinah različic. Zato je morda najbolje, da začnemo kar z Robertom Sotheyem. Njegova Zlatolaska niti ni zlatolasa. Izvorni naslov je bil Zgodba o treh medvedih. Vlogo vsiljivke je namesto prikupne deklice odigrala stikljiva starka, ki je brez povabila vstopila v tuj dom, si vzela, kar je pač našla in nato pobegnila pred pravičnim maščevanjem. Pripoved je pospremljena s komentarji, ki dajejo jasno vedeti, da je avtor na strani medvedov, starkino obnašanje je nesimpatično, nesramno in sploh nesprejemljivo.

Nekaj primerov:

- najprej je pokukala skozi okno in nato še skozi ključavnico
- ko se je je stol zlomil, je sevda rekla grdo besedo
- ne vemo, kam je izginila, morda jo je ujel stražnik in spravil za rešetke, kamor spada

No, dovolj za predstavo, kajne? V kasnejših različicah je starka postala mlado dekle in okrog leta 1910 dobila še ime Zlatolaska (obstajajo tudi različice, kjer je srebrnolaska, kar je glede na 'starčevski izvor' povsem razumljivo).

Preden zaključimo z vsiljivo starko, moramo še omeniti besedno igro, ki je bila pri pisanju številnih različic morda nsapak razumljena. Stara angleška beseda 'vixen' lahko pomeni staro ženico, lahko pa tudi lisico. In res so znane tudi različice z lisico, ki vdre k medvedom. Tule je na primer ilustracija Johna Dicksona Battona Zlatolaskine verjetne predhodnice iz ljudskega izročila Scrapefoot:


Je torej Robert Sothey sploh še lahko ovenčan z nazivom Zlatolaskinega avtorja? Hja, da in ne. Uradno je avtor prve literarne verzje, kjer pa Zlatolaske sploh ni. In pred kakimi petdesetimi leti so našli različico Eleanor Mure, ki je bila objavljena pred Sotheyevo, vendar le v enem izvodu, spisanem za darilo nečaku.

Sothey je očitno le eden od številnih avtorjev.

V naslednjih desetletjih se je zoprna starka spremenila v ljubko Zlatolasko, Zlatolaska je neotesane medvede kultivirala, v številnih verzijah celo živijo skupaj, trije medvedi pa so se tudi krepko spremenili že sami po sebi. Iz prvotne različice, kjer so bili le trije medvedi, so postali družinica (domislica ilustratorjev), kar je dalo posebej velik poudarek tretjemu medvedku, najmlašemu, ki je vsiljivkin prihod najbolj boleče občutil. Se še spomnimo? Pravljično število tri, identifikacija otroka z njim, moč repetitivnosti, ki je pri Zlatolaski zares ne manjka, ...

Vsekakor je pravljica o Zlatolaski izjemno zanimiva za vse, ki bi radi malce bolje razumeli razvoj pravljice na splošno in še posebej prehajanje med pripovedno tradicijo in zapisanimi besedili znanih avtorjev. Zanimive so tudi primerjave z drugimi pravljicami na primer z motiviko pomembne spremembe v gozdu (Rdeča kapica) ali prihodom v gozdno kočo in preizkušanjem hrane in postelje neznancev (Sneguljčica).

Če zgodbici lahko sploh kaj zamerimo, je to njen odprti konec, saj na koncu ni jasno, kaj se z Zlatolasko zgodi, je pa seveda sporočilo (govorim o Sotheyevi različici) nedvoumno (spoštuj druge in njihovo zasebnost), pa tudi tolažilno (trije medvedi Zlatolaske niso videli nikoli več).

nedelja, 05. avgust 2012

Obuti maček

Slovita pravljica o Obutem mačku je pogosto napačno pripisana bratoma Grimm, vendar jo je prvi zapisal Charles Perrault. Tule je na voljo v mojem prevodu in priredbi, ki sem jo sicer sprva zapisal za izdajo na zvočni zgoščenki, seveda pa bom v nadaljevanju dodal še nekaj zanimivosti o pravljici:


OBUTI MAČEK

Nekoč je živel mlinar, ki je imel tri sinove in le malo premoženja. Ko je umrl, jim je zapustil mlin, osla in mačka. Najstarejši je dobil mlin, srednji osla, najmlajšemu pa je ostal maček. Nesrečno ga je gledal in se smilil samemu sebi:
 
"Blagor starejšima bratoma. Z mlinom in oslom lahko služita in preživita. a kaj naj jaz? Mačka lahko samo odrem in se enkrat  pošteno najem. Še kožuha bo komaj dovolj za rokavice."

Maček ob takšnem razmišljanju seveda ni bil navdušen.

"Počasi, dragi gospodar," je naenkrat spregovoril maček. "Saj sploh ne veš, česa se sposoben. Raje mi kupi par spodobnih škornjev in vrečo. Hitro ti bom dokazal, da si med vsemi brati prav ti dobil najboljšo dediščino."

Najmlajši sin je bil zelo presenečen. Govoreči maček je bil res nekaj posebnega. Morda pa ima prav? Dobro se je spomnil zvijač, s katerimi je lovil miši in podgane. Sklenil je tvegati in zadnje beliče je odštel za mačkove škornje.

Obuti maček
Maček v škornjih takoj naredi vtis
 
Obuti maček si je na ramo oprtal vrečo in se ves našžopirjen odpravil od doma.

"Kar tukaj počakaj, mladi gospodar," je dejal maček. "Prav kmalu boš bogat."

Maček je v vrečo natresel nekaj zrnja in se odpravil v gozd. Tam jo je odprl in se potuhnil v bližino. Dolgo je čakal, a vztrajnost je bila nagrajena. Še pred večerom je ujel dve tolsti jerebici in ju brž odnesel na bližnji grad. Tam je živel kralj, ki je oboževal dobro hrano, a na svojem dvoru ni imel kaj prida lovcev. Stražarji so mu, osupli ob pogledu na mačka v škornjih, dovolili prav do prestola.

"Vaše veličanstvo, s ponižnimi pozdravi vam prinašam skromno darilo grofa Gornjegraškega!" je priliznjeno pristopil maček.
"O, kaj pa imamo tukaj!" se je razveselil kralj. "Mmmm, kakšni čudoviti jerebici! Brž na raženj z njima. Vašemu gospodarju grofu Gornjegraškemu pa vračam pozdrave in sem mu na uslugo!"

Obuti maček se je zadovoljno vrnil domov k svojemu gospodarju.
"Le kje si se potepal, maček?" je hotel vedeti najmlajši sin.
"Brez skrbi, gospodar. Danes si postal grof. Dobro se naspi in lepo sanjaj!"

Najmlajši sin je bil zmeden, a še najpametneje se mu je zdelo poslušati nasvet. Ko se je naspal, pa mačkona že zdavnaj ni bilo več. Spet se je namreč odpravil na lov.

Maček v škornjih
Maček se je naredil mrtvega, da so se zajci dovolj približali ...

Tokrat je mačkon v vrečo ujel zajca in spet je s plenom stekel na grad:
 
"Vaše veličanstvo, s ponižnimi pozdravi vam prinašam skromno darilo grofa Gornjegraškega!"
"O, kako lepo presenečenje," je bil kralj spet zadovoljen. "Kakšen čudovit zajec! Brž na raženj z  njim! Vašemu gospodarju grofu Gornjegraškemu pa vračam pozdrave in sem mu na uslugo!"

Tako je obuti maček nekaj tednov skoraj vsak dan prinesel okusno darilo kralju in na dvoru so vsi govorili samo še o grofu Gornjegraškem. Le kdo je ta skrivnostnež, ki ni le odličen lovec, ampak tudi dobričina, ki nikoli ne pozabi na svojega kralja?
Maček je vedel, da bo moral prav kmalu svojega gospodarja predstaviti kralju. Čeprav v resnici ni bil nikakršen grof in je bil lahko zadovoljen s slamnjačo v mlinu svojega brata, to mačka sploh ni skrbelo. Čakal je samo na pravo priložnost in kmalu jo je dobil. Kraljeva edinka, lepotica brez primere, si je zaželela sprehoda in kot je bilo tedaj za dame v navadi, je šla na pot s kočijo in spremstvom.

"Okrog jezera me boste peljali, dobri kočijaž," je naročala kraljična. "Nadihala se bom svežega zraka in vrgla drobtin labodom ... Vi, vaša očetovska viskost, pa greste zraven. Tudi vam bo sprehod dobro del."
"Ampak ... ampak ... imam neodložljive kraljevske opravke ..."
"Nobenih izgovorov, prosim. Do večerje bova že nazaj," kraljična ni popuščala.
"No, ja, če bova do večerje res že nazaj ...," se je sprijaznil kralj.

Ko je obuti maček slišal za dogovor, je kot blisk švignil domov in že od daleč vpil najmlajšemu sinu:
"Gospodar! Gospodar! Zdaj boš obogatel! Danes je tvoj srečni dan!"
 "Obogatel?" je skimignil najmlajši sin. "Vse, kar premorem, je tale srajca, ki jo nosim!"
"In še to boš slekel, dragi gospodar! Kar za menoj! Do jezera morava!"
"Do jezera?"
Fant je bil zmeden, a je vseeno ubogal mačka.
"Samo mene moraš poslušati in vse bo v redu. Hitro, hitro!" ga je priganjal mačkon.
Najmaljši sin in obuti maček sta jo ucvrla k jezeru in ko je mimo pridrdrala kočija, se je mladenič že kopal v hladni vodi.

Maček je takoj stekel kočiji naproti
"Na pomoč, na pomoč!"
"Kaj pa je to? Ustavite, takoj ustavite!" je ukazal kralj.

Pred kočijo je pritek prebrisani mačkon:
 "Oh, vaše veličanstvo, če to ni sreča v nesreči! Vaš prihod je očitno pregnal roparje!"
"Kakšne roparje" se je začudila kraljična.
"Roparje, razbojnike, tolovaje, saj je vseeno," je drdral obuti maček. "Napadli so grofa Gornjegraškega in mojo malenkost. Kdo ve, kaj bi s nama pripetilo, če ne bi ravno vi prišli mimo!"
"Grofa Gornjegraškega?" je bil začuden kralj. "Hočete reči, da je tukaj?"
"Prav rada bi ga spoznala!" je vzkliknila kraljična.
"Bojim se, vaše veličanstvo, da ni primerno oblečen," se je klanjal maček."Lopovi so mu ukradi oblačila. Zato se skriva tamle, v jezeru."
"Oh, to res ni ovira," je kralj velikodušno odmahnil z roko. "Za dragega prijatelja bomo že našli kaj primernega."

Kralj je poslal na grad po najdragocenejša oblačila, saj se mu je grof s svojimi darili zelo prikupil. Ko se je najmlajši sin končno oblekel in predstavil kralju in kraljični, je celo maček osupnil, tako dober vtis je napravil.
Kraljična se je v mladeniča tako zagledala, da ga je velela posaditi nasproti sebe in ga po poti skoraj ni več izpustila izpred oči.

"Končno vas imamo priložnost spoznati, dragi grof Gornjegraški," je klepetala po poti. "Toliko dobrega smo že slišali o vas! Peljite se z nami, bomo malo pokramljali!"

Kralj, kraljična in grof, ki sploh ni bil grof, so počasi nadaljevali pot s kočijo, obuti maček pa je tekel pred njimi in mrzlično tuhtal, kako bi za svojega gospodarja izvlekel čim več koristi. Ko je pred seboj zagledal ogromno polje in množico, ki je žela žito, se je že domislil.

Hitro je stekel do žanjcev in že od daleč vpil:
"Poslušajte, dobri ljudje. Vsak hip bo šla mimo kočija in v njej imenitna gospoda. Vprašali vas bodo, čigavo je to žito in povejte, da je last grofa Gornjegrakega. Sicer vam bo trda predla!"

Ljudje so bili ob govorečem mačku v škornjih tako presenečeni, da se jim je zdelo še najbolj pametno ubogati. Ko je malo za tem res prispela kočija, se je res zgodilo, kot je napovedal prebrisani mačkon.

"Dober dan, dobri ljudje," je pozdravila kraljična. "Čigavo pa je vse tole žito, ki mu s pogledom ne morem priti do konca?"
"Grofa Gornjegraškega," so odgovorili ljudje na polju. "Vse je last grofa Gornjegraškega."

Kočija je nadaljevala pot, pred njo pa je še vedno brzel obuti maček. Koje zagledal travnik na katerem se je paslo na stotine krav, je zavpil pastirjem:
 "Poslušajte, dobri ljudje. Vsak hip bo šla mimo kočija in v njej imenitna gospoda. Vprašali vas bodo, čigave so te krave in povejte, da so last grofa Gornjegraškega. Sicer vam bo trda predla!"

Maček v škornjih je pastirje tako prestrašil, da so sklenili ubogati. Spet je prispela kočija in spet je kraljična pogledala ven:

"Dober dan, dobri ljudje. Čigave pa so vse te krave, ki jim pri najboljši volji ne bi mogla prešteti glav, kaj šele nog?"
"Grofa Gornjegraškega. Vse je last grofa Gornjegraškega," so odvrnili pastirji.

Kralj in kraljična sta bila presenečena nad silnim bogastom grofa Gornjegraškega, a oba skupaj niti pol toliko kot najmlajši sin, ki ni vedel niti, zakaj ga imata za grofa, kaj šele, da bi si znal pojasniti, od kod mu vsa ta polja in pašniki. A bil je dovolj pameten, da je vedel, kdaj je najbolje molčati in takoje tudi napravil.
Kočija je nadaljevala pot proti gozdu, a zviti mačkon je bil že tam in že je vpil drvarjem, ki so sekali stoletne hraste:

"Poslušajte, dobri ljudje. Vsak hip bo šla mimo kočija in v njej imenitna gospoda. Vprašali vas bodo, čigavo je to drevje in povejte, da je last grofa Gornjegraškega. Sicer vam bo trda predla!"

Drvarji so v življenju videli že marsikaj, a govorečega mačka v škornjih še ne. Nihče se mu ni upal ugovarjati. Le malo kasneje je prispela kočija in v njej radovedna kraljična.
"Dober dan, dobri ljudje," je vprašala tudi njih: "Čigavi pa so vsi ti hrasti, od katerih ni mogoče videti gozda?"
"Grofa Gornjegraškega. Vse je last grofa Gornjegraškega," so povedali drvarji.

Mačku je še enkrat več uspelo z zvijačo prepričati kralja v bogastvo svojega gospodarja. Toda najtežja naloga je bila še pred njim.
Za hip se je ustavil pred mogočnim gradom, v katerega si zlepa nihče ni upal. Govorilo se je, da v njem živi mogočen čarovnik, a povsem prepričan ni bil nihče. Le kdo bi si upal vstopiti in preveriti?
No, obuti maček je napravil prav to! Pogumno je potrkal ...

"Kdo si me drzne motiti?" se je zaslišal mogočen in prav nič prijazen glas.
"Jaz sem, maček v škornjih, vam na uslugo in v zabavo, vaša milost," je razložil mačkon.
"Maček v škornjih? Govoreči maček v škornjih?"
Čarovnik je bil zoprn, a tudi radoveden mož, zato se ni mogel upreti in odprl je vrata.

"Vstopi, le vstopi. O, pa je res. Obuti maček me je prišel obiskat," se je zarežal in porogljivo vprašal: "Le čemu naj pripišem to čast?"
"O, vaša milost, stokrat in tisočkrat se opravičujem, da vas motim pri vašem velepomembnem delu, a govorice mi niso dale miru in sklenil sem jih preveriti," se je priliznjeno klanjal maček.
"Govorice? Kakšne govorice?" se je mrščil čarovnik. "Da te lahko z enim zamahom in čarobno besedo spremenim v sončni prah?"
"O, vaša milost, nevreden bi bil takšne čarovnije,"  se je še kar priklanjal mačkon. "Pa tudi govoric potem ne bi mogel potrditi drugim radovednežem. Morda bi mi raje odgovorili, če ste res tako mogočni, da se lahko spremenite v katerokoli žival na tem svetu?"
"Ah, to. Seveda se lahko. Mala malica," je omalovažujoče odmahnil z roko čarovnik.
"Ampak v slona pa se prav gotovo ne morete!" je rekel mačkon.
"Kako da ne. Abrakadabrakadabra!"

Pred mačkom je namesto čarovnika zares stal pravi pravcati slon.

Obuti maček je trepetal pred mogočno živaljo, a  čarovnika je moral še enkrat vprašati:
 "Neverjetna čarovnija, vaša milost. Je slon edina žival , katere podobo lahko prevzamete?"
"Kje pa," je naduto odvrnil čarovnik. "Abrakadabrakadabra!"

Obuti maček si je naenkrat iz oči v oči zrl z mogočnim levom.

"Joj, pa ste res najmogočnejši čarovnik daleč naokrog," se je mačkon priklonil do tal. "Sloni in levi vam ne delajo težav. A gotovo tudi vi ne znate vsega. Če sta takos pretni pri spreminjanju v velike zveri, bo pa najbrž nemogoče narediti obratno. Le kako bi se lahko tkao mogočen čarodej spremenil v majceno žival, kot je na primer miška."
"Oh, to pa res ni nič takega," je čarodej odvrnil že malo naveličano. "Abrakadabrakadabra!"

Tokrat se je pred obutim mačkom znašla majcena miška, ki je začela begati po dvorani. Toda mačkon ni izgubljal časa. Še preden bi miška lahko zacvilila abrakadabrakadabra, je skočil nanjo in jo požrl.
 "Pa sem te!" si je oddahnil obuti maček.

Če nekaj minut se je pred gradom ustavila kočija s kraljem, kraljično in najmlajšim sinom, ki še vedno ni vedel, kaj vse je v njegovo korist zakuhal obuti maček. Kako so ostrmeli, ko jih je pričakal pred vhodom in zavpil:
"Dobrodošli v graščini grofa Gornjegraškega!"
"Vau! Kako velik grad imate, gospod grof!" je bila kraljična navdušena.
"Vam na uslugo!" je pokimal najmlajši sin, ki se je že dodobra vživel v vlogo grofa.

Naredili so veliko zabavo, na kateri se je veliko pilo in plesalo. Kralj je zvrnil nekaj kozarcev preveč in nenadoma je sklenil, da mora svojo edino hčer omožiti z grofom Gornjegraškim in nikomer drugim. Čim prej, tem bolje.
Kraljična ni imela nič proti, najmlajši sin, ki je v tako kratkem času prišel do naslova grofa, gradu, posesti in še roke kraljeve hčere za povrh, pa še manj.

Nemudoma so priredili svatbo, o kateri se je še dolgo govorilo. Ko je čez leta stari kralj umrl, je najmlajši sin zasedel preestol. Obutega mačka je postavil z prvega ministra in mačkonu poslej ni bilo treba ujeti niti ene miši več. No, za vajo in sebi v zabavo je kdaj pa kdaj le napravil izjemo. Maček je vendarle maček, pa čeprav je obut v najfinejše škornje.

KONEC

Taka je torej približno pravljica, kot jo je zapisal in proslavil Charles Perrault. Njegov življenjepis nam razkrije, da je bil kot državni uradnik, pomočnik samega finančnega ministra Colberta, in funkcionar v številnih z umetnostjo povezanih ustanovah, še kako domač v svetu laži, spletkarjanja in prilizovanja na dvoru Ludvika XIV, bolj znanega kot Sončnega kralja.

Pravljica o Obutem mačku nas uči, da se z zvijačo lahko daleč pride. Če smo pri nekaterih drugih pravljicah bolj vajeni, da so vrline (poštenje, predanost, pogum,...) tiste, ki privedejo do uspeha in srečnega konca, je tokrat sporočilo nekoliko moralno sporno.

Glavni junak je prevarant, njegov gospodar ne stori ničesar (je pasiven, lahko bi ga celo označili za lenuha), zmagata pa le. Takšnih pravlji je sicer  ljudskem izročilu še kar nekaj, zvijačnost in prebrisanost sta pač med preprostim ljudstvom gotovo dostopnejša od viteštva in sorodnih 'plemenitih' vrlin.

Vendar Perrault ni zajemal iz zakladnice ljudskega izročila.Zagotovo je poznal vsaj obe predhodni različici Obutega mačka v zapisih Basileja in Straparole. Pri Basileju je sporočilo sicer povsem drugačno. Maček od svojega gospodarja, potem ko mu je že priskrbel kraljevsko nevesto in dvorec, želi le obljubo, da bo na koncu pokopan z najvišjimi častmi, kot si jih lahko zasluži človek. No, potem se naredi mrtvega in sliši, kako gospodar predlaga, naj njegovo truplo preprosto vržejo skozi okno v jarek.

Zgodba o človeški nehvaležnosti, torej.

Aja, in maček ni obut in tudi maček ni. Je mačka.

Moški spol je delo Perraulta, prav tako pa tudi mačkova obutev. Perraultovo posmehljivo sporočilo bi verjetno najbolje zadeli s prostim prevodom: obleka naredi človeka. Sploh imajo čevlji pomembno simbolno moč, o čemer lahko preberte tukaj.

Kaj pa Straparola? Tudi tukaj mačka ženskega spola, nobene obutve, je ap že prisotna zvijača z ukradenimi oblačili in gospodarjem v vodi. Mimogrede, mačka je začarana dobra vila, zato lahko govori. Ni pa velikana, ki zna čarati. Grad, na katerega prevarantska mačka in njen gospodar na koncu prispeta je v lasti nekega gospoda, ki je slučajno tik pred tem odšel na pot in se tam smrtno ponesrečil (podrobnosti ne izvemo). Dramaturško je torej Perrault bistveno spretnejši in njegov Obuti maček bolj dodelan.

Andre Lang je zapisal sicilijansko različico, v kateri namesto mačka nastopa lisica. Namesto treh fantov je tu le eden, ki je popoln lenuh, njegovo edino premoženje (podedovano po očetu) pa je hruška, ki rodi tudi pozimi. Lisica fantu pomaga tako, da nese v najhujšem mrazu kralju hruške, kralj brez težav nasede košari sadja in ponudi fantu svojo hčer za ženo. Tudi tu sledi prevara s čredami in gradom, a v tej različici grad pripada velikanu in njegovi ženi, ki ju lisica prepriča naj se skrijeta v peč. Tam ju zažge. Konec je torej podoben Janku in Metki, ostalo pa že kar precej spominja na Perraultovega Obutega mačka.

Vseeno manjka motivacija. Zakaj bi lisica pomagala fantu?

Pa zapustimo Italijo in se preselimo v Skandinavijo. Norveška različica Obutega mačka (spet ni maček, ampak mačka) je precej bolj razdelana. Tu imamo tri brate, ki si razdelijo skromno premoženje (z nekaj humorja), tretji pokaže usmiljenje do mačke (pri Perraultu bi jo najraje predelal v rokavice) in ta mu v zahvalo pomaga. Tudi tukaj na koncu nastopa velikan, pravzaprav trol, ki je pred leti princeso začaral v mačko, sedaj pa ga mačka z zanimivo in razvlečeno zgodbo pripravi do tega, da dočaka jutro izpostavljen soncu - in umre. Mladenič, mačkin gospodar, ji mora le še odrezati glavo in urok je dokončno odpravljen. V tej zgodbi imamo torej motivacijo (mačka bi rada spet človeško podobo), nagrado za krepost (fant je usmiljen) in je od vseh različic (no, saj jih je še precej) najbolj pravljična.

Čeprav je torej Obuti maček v Perraultovem zapisu najbolj znan, je njegov norveški prednik Gospod Peter kot pravljica lepši in za otroška ušesa verjetno primernejši.

Tule je povezava na angleški prevod, pa lahko sami preverite.

Ker pa je motiv živalskih pomočnikov v pravljicah tako pogost in pomemben, moramo gotovo omeniti še vsaj Belo mačko Madame d'Aulnoy. Tu je začetek bolj razdelan (mucka je princesa, ki je dobila svojo podobo, ker se je njena mati preveč želela sadja - podobno kot  Motovilki), fant pa mora za njeno roko premagati določene ovire, oz. prinesti dragocena darila svojemu očetu, ona pa mu pri tem pomaga. Do srečnega konca in transformacije v princeso spet vodi obglavljenje mačke (princ, tega nikar ne pozabimo, fant je plemenitega rodu) in še rep ji mora odrezati in ga vreči v kamin.

Se pravi - iz tradicionalne pravljične transformacije, do katere lako pride le skozi preizkušnje je Perrault napravil posmehljivo in cinično karikaturo sodobnega sveta, v katerem zares obleka naredi človeka. Človek, ki mu pravimo oče pravljice, je tako po svoje tudi njen morilec. Obuti maček je lep primer razvoja pravljice v vsej njeni lepoti, ranljivosti in moči, ki jo imajo njeni pripovedovalci in zapisovalci.


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi knjige za otroke na naši spletni strani!